nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Nagonsko je slutila, da je že usodno sama in zapuščena, popolnoma odrezana od sveta. Ležala je vznak in jasno videla, kako se hiša stiska k strmemu pobočju kakor gnezdo k skali, podnjo pa je zasneženo polje, ki se v mesečini širi in širi kakor peščena puščava. In po tisti puščavi se počasi in neslišno plazi črna zver, ki bo razdejala to gnezdo in jih pokončala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani