nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Ko je mlada perica oprala in razgrnila bele rjuhe po zeleni travi, se je slekla, da bi se okopala, gaber pa je prav tisti trenutek, ko je za hip obstala na robu tolmuna, preden je zabredla vanj, skrivaj posnel z vodne gladine njeno podobo ter zvil in skril v svoj trdi list... Kdo ve, koliko lepih podob hrani v svoji gosti, temni krošnji!... In kadar je sam, posebno proti jeseni, ki naznanja samoto in zimsko spanje - nemara zadnje spanje, saj gaber že čuti v skopem, pojemajočem soku, da so stare korenine utrujene - takrat počasi spušča list za listom v tolmun, ki pa ni več njegovo oko, temveč je samo zrcalo, ki mu ga drži spomin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani