»Nisem se mogla prav počesati, ko pa me je čakal arhitekt!« Potem je položila kosmič na dlan in ga odpihnila. Ko so se njene dlani spet oklenile njegovega vratu, je smehljaj počasi začel zapuščati njene oči; zdelo se je, da je prešel na ustnice, ki so od njega postajale bolj vidne in sočne.