Tišina je objemala stavbo in zaseben pomol pred njo. Videti je bila zapuščena, kakor da je njene lastnike vzela vojska in da zato ne bo oživela niti poleti, ko bodo letoviščarji zasedli obalo. Položil je kolo na prod, potem se je približal Luciani, objel njena lica v svoje dlani in se sklonil k njenim ustnicam kakor k mehki čaši in srknil iz nje.