Rjava turistovska jopiča sta imela, gledala sta jezero in ogovarjala mater, ona pa se jima je odzivala, ne da bi nehala zreti na jezero in zamišljeno grizljati svoje koščke kruha. Simpatično navzven štrleče zgornje zobe ima, si je mislil arhitekt, in tovariška je z otrokoma. Vse je bilo tako preprosto med njo in njima, med njo in možem, brez nemira, brez strahu, tako prijateljsko, da je bil zavoljo njih svet naenkrat razumljiv in dober.