V njem so se sprva občutki mešali, ker je parnik primerjal s tržaškimi, potem ga je prevzel glas stroja, ki je enakomerno suval, in pa šum spenjene vode. To je bil namreč Zanardelli, parnik, ki ni imel pod krmo vijaka, da bi ga poganjal, ampak ob vsakem boku kolo na lopate. S krova seveda ni bilo videti koles, a slišati je bilo šumenje vode pod nogami, za sabo pa je parnik puščal dve vzporedni penasti sledi, ki sta se šele daleč v daljavi združevali.