Potem je sédel k mizi in napisal pismo rdečeličnemu kuharju v okovanih čevljih, ki zmeraj mencá predpasnik v dlaneh. Želel je njegovim sivim lasem lepo starost, zato mu je za zdaj obljubljal zvišanje plače. In prav iz srca mu jo je obljubljal: ker je prvič po koncu vojske občutil, da bo človek kljub vsemu morebiti le znal pričarati ljubezen v svojo zemeljsko domovino; in ker se je čutil gospodarja ne samo tiste restavracije v Milanu, kamor je vabil kuharja, ampak tudi vse tople svetlobe, ki zori pomaranče in srca.