»Tisti iz Latnika«, je spet slišal vzklik kolesarke, in zdelo se mu je, da so s tem dekleta določila kraj njune ljubezni. Tako je videl Luciano v kuhinji z materjo, a se je vendar vračal v vas z upanjem, da bo razsedla kolo pred malimi železnimi vrati. In pri tem se je sam sebi prizanesljivo nasmehnil, a obenem mu je bilo, kakor da je davi kmet z brizgalnico nalašč poškropil trte, da bi bil njun latnik bolj sinji za njuno sinjo noč.