Tedaj se je nepričakovano zavedel Lucianinega naklonjenega telesa in začutil v prsih tisto tesnobo, ki je zmeraj znova čudovita. In ni razumel, kako jo je pustil oditi, ne zakaj mora on jutri oditi. Obenem pa je pospešil korak, kakor da mora pohiteti, ker ga Luciana čaka v pomarančnem gaju, v limoninem nasadu, daleč proč od hiš.