Božal je Lucianino telo, njegova strast pa se je sproti spreminjala v slovesno obljubo: žena, ljubiti te moramo mogočno in skrbno hkrati, zato da bomo znali mogočno in skrbno spet ljubiti naš svet in človeka na njem, ker samo iz silne ljubezni se bosta rodila ponos in drznost in samo iz drznosti bo vzklila svoboda. In ker se je hkrati zavedal, da mu je prav Luciana prinesla to odkritje, je bila njegova dlan še bolj skrbna v svojem ljubkovanju in bolj razločna, kakor ne bi mogla biti nobena beseda; tako da bi jo tudi zavoljo tega vzdignil ter v naročju odnesel na kraj sveta. Potem ga je Luciana gledala in se smehljala.