Konec zgodbe je sicer krut, a olajšanje je, sprostitev je, kakor je smrt vsakega tirana pomlad za človeško zemljo. Sklonjen je bil nizko k nji, ker ga je njena roka tesno objemala in so mu njeni lasje božali čelo. Ko je začel govoriti, ji je zato govoril v vrat in v glasu je skušal biti kolikor bolj preprost in skromen, da bi bilo, kakor da ne govori on, ampak kakor da besede prihajajo vanju, v obadva, iz sinje mesečine pomladne noči.