V dvorani je bila brneča tišina in strašna napetost, ko je Mario ves vzhičen zrl v spako, ki je sedela sredi odra. Nemirno je dihal, Mario, ramena so se mu vzdigovala, pred usti je tiščal sklenjene roke. ‚Silvestra,’ je šepnil v rumene in ostudne zobe, ki so se režali pred njim.