Zazdelo se mu je namreč, da je molčeča Luciana na zidku spet Luciana, ki je včeraj popoldne molčala ob zidku nad tisto vilo. A odpodil je hudobno meglo, ki se je hotela splaziti na mesto svobodne mesečine. Ni vedel, kdaj jo je bil vzel iz žepa, a držal jo je v rokah, tenko knjižico, in zaporedoma sproževal njene liste, da so prhutali, ko so odbijali sinjo luč.