Ko pa je namesto vozila zagledal navadnega pešca, je skomignil z rameni in položil svoje bogastvo na zid. Bil ga je vesel, kakor da je tista prekla z rdečimi sadovi sredi mraka, ki se je zgoščal, nagrada za dolgo temo in za misli v temi. »Tako pozno si še tukaj,« je rekel.