In zdaj se mu zdi to doslej neraziskano nagnjenje še drugače smiselno: kakor je nekoč med tujo množico postal anonimen in sebe izgubil, tako skuša zdaj med neznanimi ljudmi spet sestaviti svojo identiteto. Vendar pa ne gre za nadaljevanje njegovega nekdanjega jaza, ampak kakor za mozaično podobo, ki jo na podlagi nekega osnovnega jedra sestavlja iz nabranih pisanih delov. V glavnem gre za intimno risbo, ki so njene barve žive, a umirjene, gre za hvalnico življenju, ki jo uro za uro piše vase s sprejemanjem novih bližin, novih obzorij, novega čustvenega razdajanja.