Ponoči se je nebo zjasnilo in nizki mesec je risal čez jezero svojo skrivnostno pot iz starega srebrá. On je ležal pri odprtem oknu z rokami pod zglavjem in si mislil, kako razvit smisel za lepoto so morali imeti ljudje, ki so si zgradili vasico v takšnem kraju. Ko pa je davi odpahnil oknice, je okenske podboje že dolgo časa obseval rožnat soj; tako rožnat je bil, kakor da je imel barvo od pomaranč pod oknom.