Njene zenice zdaj niso bile ne sivkaste ne rjave, ker tisti trenutek je bila v njih svetloba snega na Monte Baldu. Tam zgoraj so se namreč trgali oblaki in zaton je na vrhovih hitro zlil brentač malinovca na snežne lise sredi skal. Vse polno odsevov je bilo v tistih očeh, ki so bile zdaj polne ognja in nežne, potem zaskrbljeno poredne in v igri resnobne, kot zdaj, ko je rekla, da se morata vrniti, pa spet ljubke in čez trenutek obzirne, kakor se ni môč v nobeni šoli naučiti biti šaljivo obziren.