Potem pa ni več vedel, ali so samo otroški tisti neizrecno presunljivi in drobni dotiki njenih ustnic, ki so se razmnoževali na njegovem vratu, po licu, po ušesu in spet po vratu. Bil je zmeden od blažene megle, ki ga je omamljala, da se je nasmehnil ves opojen od silnega presenečenja. In tisti trenutek se je spomnil vile med cipresami, kjer sta se sprla, in ga je zapeklo, da je tam pustil vnemar kakor predmet to čudovito bitje, ki ga zdaj ljubkuje.