A, takó sam sredi prostranega vrta, se ta hip zave žarkov na koži kakor bližine razbeljenega jekla in za hip v misli vidi širok prostor med morjem in belimi griči, v katerem se kakor v mogočnem kotlu pari uklenjeno mesto. In iz kotla se vzdiguje sopara proti nebu, ki je od nje belkasto in motno. In on je zdaj sam v tem sparjenem prostoru, sam v mestu.