Bismarck, si misli, sedemdesetletni upokojeni cesarskokraljevi uradnik, ki približa papir nosu, da bi ga lahko prebral, a kljub temu hodi na vse mogoče urade za branjevke in rožarice, ki nimajo časa za to. Star, nesimpatičen tič, a izveden v vseh paragrafih in klavzulah, si misli. »Recimo, gospod Bismarck,« pravi, »recimo, da gre takšno deklè kakor Antonia ven iz tiste hiše?«