In vidi Jadranko, ki sedi v gondoli ali pod pisanim sončnikom pred kavarno na trgu San Marco. In si misli, da je prišel, da bi se rešil njenega izdajstva, a je tu pred drobnim dekletom od Nadiže, ki prav takó rajši presliši, ko ji pravi, da govori tudi on njeno narečje. In zraven vsega ni nič samosvoja kakor Jadranka, nič samozavestna, ampak otrok, ki tujcu položi roko okoli vratu, da ne bo jezen nanj.