Daleč so še, luči, in takó je še bolj vidna ločenost mesta, ki je zaradi megle še bolj odmaknjeno. A plima svetlobe se počasi bliža skozi sitast oblak, skrlí po tleh pa so zmeraj bolj nabrekle kakor kockast papir pod debelo lečo. Vendar se dolgi pomol krči pred slepečim napadom, ki požira temo za sabo, dokler se luči ne utrnejo in je naenkrat tisti predmet ves tuj, tako bel, v umirajoči svetlobi lampijonov, ki jih megla počasi ovija v svoje lene spirale.