Ko da je avgust na drugem koncu sveta z obrežjem in valobranom, ki se steguje v morsko modrino, s strastjo, ki trepeta nad belimi skrlmí, medtem ko je tukaj zatohlost in telo, ujeto v nepotešljiv občutek odsotnosti in izgube. In spet nepričakovana jeza kakor sunkovit nemir rok, ko ne morejo strgati s kože perila, ki je zaradi potu prilepljeno nanjo. In jeza tudi nad nebogljenim telesom, ki se mehko prižema in je krotko in pohlevno, namesto da bi se slačilo, razgalilo prsi in boke ter se nespodobno vrglo na rjavo pregrinjalo.