In potem sem stekel v vežo, potem je on odprl vrata stanovanja: tedaj sem bil pred ru menimi parketi kakor pred rumenim morjem. Kakor Rikovi lasje so rumeni parketi, kakor lasje njegove mame in gladki pod kožo mojih stopal kakor prozorno rumeno steklo. Stojim in ni me samo sram, da sem bos, nisem samo v zadregi, ujet sem, nič več svoboden kakor na ograji pod oknom.