A komaj zdaj, ko me prosiš, naj bom dober in naj napolnim tvojo samoto, sem jih opazil na tvoji posteljni omarici. Morebiti mi niso všeč, ker sem nekoč vgriznil v nezrel sad, pa mi je jedek sok zvezal usta. Odslej mi bodo še bolj zoprni, ker so hladni, kakor iz motnega rdečega stekla, ob tvojem smehljaju, ki se je posinjil in je zmeraj bolj bled.