A to me ni begalo, kdo vé, zakaj je Robič šel s časnikom v roki po hodniku! Vsekakor je imel takó miren in potešen obraz, ko smo ga kropili, da je bilo na mah razumljivo, da mu ni nič žal. Edino smradu me je bilo strah, to da, čeprav so pravili, da ni nič čutiti zoprnega vonja, za kar je res najboljši dokaz to, da se ne zavemo uhajajočega plina, če smo v prostoru, ko nam začne uhajati.