Debeluhinja še zmeraj takó zaspano zre v prazno. Kakor da je uročena, njena koža pa kot mleko, ker je zmeraj v senci. Samo opoldan kdaj, ko stopi iz veže suhljat in preklast možicelj, ona pomaha z debelo roko, ne da bi vzdignila komolca, kakor s kuhalnico.