Zdaj posluša doktorja Seneta in njegov obraz je samo na pol pomirjen, ker morebiti se bodo kje zamešali papirji, ki jih bodo poslali za njim v Dachau, morebiti pa tudi ne. Paul pa kar nori, ko da teče vlak proti svobodi. Prav zares, da nori, čeprav je nekoliko tudi razumljivo, da je takšen, ker valovijo polja pred njim in pljuskajo jesenske barve ob njegove noge, ko takó sedi ob odprtini, Pierru pa se žarki zapletajo v svetlobno mrežo nad njegovimi strunami; a oba vendar vesta, kam se peljejo, oba prav dobro vesta.