Moram iti, da odneseva še poslednje, si je rekel in pomislil, da bi bilo bolje, če bi se spustil po stopnicah na drugi strani teras in takó ne bi šel mimo teles, ki plezajo navzgor. A takrat se je oglasilo s poti onkraj barak zateglo cviljenje, ki je ritmično prebadalo tišino. Zaradi svoje nenavadnosti je prihajalo kot rezko, preteče valovanje, in to toliko bolj, ker je bila pot, ki se vzpenja za barakami na levo prav kakor tista za barakami na desno, zmeraj samotna.