Poveznjeni so na stopnice, plezajo po vseh štirih, koščeni vodni komarji, osmojeni pajki z iksastimi, trikotnimi zadnjicami; počasi, počasi, ko da je vsak gib lesenih krakov poslednji. In nato neskončno počivanje, ki mu je sončni molk naklonjen, a obenem še isti hip tudi motno spoznanje, da je sončna krogla izdajalski sesalec, ki bo izsrkal iz njih še zadnjo kapljico življenjskega soka. A potem se otrdeli krak nenadoma po žabje sproži do naslednje stopnice in lupinar se razkoračen priklene nanjo.