Ritmično ponavljanje prošenj, kakor veriga jagod na molku, drobci uroka, kakor kanci toplote v zavarovani skrinji pod loki mokrih reber. In ko se gorila spet zadere, poveznejo roke namočene zebraste čepice na mrtvaške glave, telesa pa se na mestu vrtijo in sukajo, da bi se ubranila nalivu, čeprav so roke in noge v odvodnih ceveh, po katerih se deževnica steka v cokle in v zemljo. Nizko nad njimi pa je nebo črna kupola razmočenega pepela, ki leno razpada v dežju, da je pobočje zavito v mrak, s katerim se počasi približuje sredi poldneva konec sveta.