Tisti, ki pa stojijo s sklonjeno glavo, z rokami ob telesu, koščeni, so za zgled, prapodoba, kateri morajo postati vsi podobni. Na skorjasti koži, v katero so ovita rebra, riše luč iz žarnice nemirne odseve, medtem ko igrajo prsti mrzle sape na harfo človeških prsi tihi rekviem, ki ga sproti stržejo zobje ovčjakov, ko plane lajež z onstran pobočja. A naenkrat napade noč človeški lajež: »Tempo!