»Da,« je rekel fant in Maks je vedel, da bo ugovarjal, zato je nadaljeval: »In tudi vse, kar si doživel v letih sence in mraka, vse počasi splahní, shlapí kakor voda na razbeljenih prodnih kamnih. Vsaka celica tvojega telesa počasi spet oživí in neizrecno blag in dober ti postane smisel sonca na pesku, na paštnih, ki so se pravkar urezali v breg nad morjem. In nehaš biti lutka, na mah si modrec, ki se posmehuje gospodarjem, da so petdeset tisočem tržaškim ljudem spremenili priimke, zato da bi jim predrugačili srca!«