Ker sam dolgo ni mogel priti, sergente Messina je zmeraj kaj iznašel, da ga je zadržal. Podgan pa ni slišati, je pomislil, najbrž jim ni po volji rezek zrak prihajajočega jutra, ki je onkraj štirikotne line zdaj v daljavi plima medle sivine. »Nov dan,« je rekel, sproščen ob misli, da se je rešil sergenta, čeprav ga obenem obdaja občutek tesnobe v bojazni, da bo jetnik še razbolel in razklan.