In obenem kličejo njo, ki čaka spodaj, in mahajo s tistim njegovim kakor z belim pendrekom, ona pa potem gleda v tla in je kakor trudna od dolgega čakanja, takó da nazadnje eden vrže hlebec, a ji priletí na glavo pa se ona ne zdrzne, ampak se samo skloni in pobere okroglo pogačo in počasi odide... Da, takrat smo vedeli za dobro in zlo. Potem na mah nič več.