Takó molčita oba, ko da ju je to spoznanje hkrati presenetilo, čeprav se drži srednjeveških zidov gluha pošastnost in je okužena tudi noč, ki pošilja svojo sapo skozi zamreženo okence. In utihnil je sergente onkraj vrat in celó podgane se preganjajo brezglasno, se vzpenjajo po hrapavih zidovih in si iščejo izhoda na stropu; a videti je, da tudi zanje ni izhoda, zato strgajo staro malto, jo omotično grebejo z nohti in se odrivajo, da tista bolj utrujena ovehne in cepne na cementna tla, kakor da se je utrgala s stropa kepa temnega pudinga »Vsi moji prijatelji so v zaporu,« je rekel Maks. »V zaporu ali v internaciji.«