»Kdaj si bil zadnjič doma?« je vprašal Maks; bolj iz vljudnosti kakor iz občutka tovarištva; ker čeprav ga iskreno priteguje usoda domačega človeka, se zaveda, da se zaradi te človeške naklonjenosti podaja v ozračje, ki se ga ves čas nagonsko brani. Ko da mu bo neznanec začel vsak hip postavljati pred vest podobe, ki se jih človek reši, da lahko nadaljuje sožitje misli in življenja, se jih znebi kakor tovora, ki ga v nevarnosti vržeš čez krov. »Prekleto mesto,« je šepnil jetnik.