Jetnik je samogibno razklenil roke, istočasno je ošinil Maksa oster pogled; ko da so si roke in pogled v nasprotju, odvisne od dveh sovražnih si živčnih središč. »Niso vojaške,« je rekel Maks in pomislil, da je fantov pogled takšen od zbeganosti kakor pri plahih ljudeh, ki so videti ošabni prav takrat, ko so najbolj boječi. A ta se ob glasovih, ki so vdrli v njegovo izpoved, šele zdaj dodobra zaveda, da ni sam, in se hkrati boji, da bo kmalu spet sam.