In Maks je vedel, da jetnik ne čaka, da bi mu njegove besede prišle v zaokrožen prostor gluhe zazrtosti, ampak samogibno drgne z nohtom kakor blodeči bolnik, ki riše s prstom po tleh. »Cigareto?« je vprašal, in ko je vtaknil roko v žep, je zašumotal s platnenimi hlačami, da bi priklical njegovo pazljivost. A jetnik je molčal.