In strah ga je tega kakor pred nečim nedoločenim, ki ima pridih praznine, a je obenem tudi kakor vogal podobe, ki se počasi otresa prahu in začenja lezti v spo min. In noče je, ker noče, da bi se tudi njegove roke začele neuravnovešeno gibati, veke pa trepkati, da bi odgnale vsiljiv privid. »Ne zgodi se zmeraj vse hudo, ki se ga bojimo,« je rekel.