Čuti domotožje po neobvezni tišini noči; hkrati kakor občutek obžalovanja, da si pasje pleme lahko pošilja izraze skupne vzajemnosti na daljavo, medtem ko je človek ob človeku ujet v molk poln tesnobe. Podgane pa cvilijo, ker so se menda zamotale v klobčič, ki se premetava, pada, in se spet zavali naprej kot kepa razglašenih čivkanj.
Maks je zaploskal, potem še, a glasovi se niso zmenili, narobe, ko da se celó približujejo, ker se veselijo nepričakovanega zanimanja.