Skozi odprto okence je prišel od daleč slaboten lajež in Maks si je zaželel, da bi bil na dvorišču. Čuti domotožje po neobvezni tišini noči; hkrati kakor občutek obžalovanja, da si pasje pleme lahko pošilja izraze skupne vzajemnosti na daljavo, medtem ko je človek ob človeku ujet v molk poln tesnobe. Podgane pa cvilijo, ker so se menda zamotale v klobčič, ki se premetava, pada, in se spet zavali naprej kot kepa razglašenih čivkanj.