Njegove misli topo sprejemajo glasove vročega ozračja. Vse, kar ga obkroža, je znano in domače, a vendar se ne more strniti kakor nekoč v eno samo svetlobo, ki bi ga vsega zagrnila, kakor pokrije val štrleči školj. Dekletce v vodi kriči: »Mama, lej moje jadrce!«