Ker pogin zdaj ni bil več samó v dveh vozovih zraven lokomotive in tudi ne samó v ptičjih gležnjih, s katerih so odpadli leseni natikači, ob poti, ampak tudi v osamljenih vojakih, ki so tavali po nizkih gričih in leno, skoraj sanjavo od daleč sledili zapuščenim konjem. Taki potepuški, prosti in nesmiselni konji-mesečniki najbrž kljub jeklu in tankovskim divizijam še zmeraj spadajo v nemo podobo razsula. In takó smo bili mi, jetniki, ki smo doslej kakor v ogledalu videli poteze niča v postavi hodečega okostja, zdaj vključeni v široki krog dokončno razpadajoče zemlje.