Seveda sem, čeprav sem bil pokrit s kocem, videl škatlo z juho nedaleč od mojega zglavja, a sem rajši hitro sledil šumotu pod vozom, kjer se je gola glava spet drgnila ob leseno dno. Vendar se je čas počasi le premikal. Neskončno počasi je odtekal in je trajalo še celo večnost, preden smo prišli na zadnjo postajo.