Seveda sem pomislil tudi, da sta vagona ob lokomotivi prazna, ker so ponoči pod Janoševim vodstvom zakopali vse rajnke, in da bo ležal sam; a še bolj sem hotel misliti na to, da me zebe in da se mi bo najbrž spet ulila kri. Seveda sem, čeprav sem bil pokrit s kocem, videl škatlo z juho nedaleč od mojega zglavja, a sem rajši hitro sledil šumotu pod vozom, kjer se je gola glava spet drgnila ob leseno dno. Vendar se je čas počasi le premikal.