Mi pa smo mu očitali celó to, da se je poleti kdaj za barako sončil; zdelo se nam je, da se posmehuje usihajočim telesom, da jih skruni. Obenem sem si takrat rekel, da je novica pretirana in da bo zdaj zdaj Janoš prišel in vprašal, kakó je z malim. Prav Janoš? je še dvakrat vprašal poštar, ko je tisti pri vratih povedal o krogli v glavo, jaz pa sem se ozrl na Janošev koc, ki je bil tik ob mojem, ker je bil Janoš vse dni ležal zraven mene.