Če ga ne boli, je fertik, je rekel Janoš o roki, ki jo je razkuževal nalahko, kakor malemu bratcu, sinčku daljne domovine. Mali pa ni niti trenil; v njem ni bilo ne čutov ne misli, a če bi mu dali surov krompir, da bi ga zgrizel, bi morebiti pogledal preluknjani laket, sem si mislil. Iz dveh kosov je bil, njegov laket, kakor cepec, ki se zavoljo usnjenega spoja lahko vrti v vse smeri, in Janoš ga je ovijal v progo belega papirja z ljubeznijo, s kakršno mati previja dojenčka.