Pa tudi Janoš mi je bil všeč, ker je bil ves drugačen kakor v taborišču, nič več se ni zdel nadut, njegovi škornji, ki so poprej poudarjali slab vtis, so ga zdaj (nihče ni imel vojaških škornjev) delali še bolj klenega in neugnanega. Kdo vé, kakó je prišel do tistega obuvala, njegova taboriščna preteklost je bila prav gotovo zelo pestra, a to zdaj ni imelo pomena, ko je takó očetovsko mrmral malemu. Ko pa je šel mimo unterscharführer s suhljatim in mračnim obrazom, se je Janoš na mah spremenil.