A kaj, nobeni panoji ne bodo mogli nikoli podati razpoloženja človeka, kateremu se zdi, da je njegov sosed dobil v železni skodeli za pol prsta več rumene tekočine. Seveda, lahko bi kdo upodobil oči in jim dal posebno srepost, ki jo ustvarja lakota; vendar ne bi mogel oživiti nemira ustne votline ne samovoljnih teženj požiralnika. Kako neki naj potem slika prikaže poslednje odtenke nevidnega notranjega boja, v katerem so privzgojeni napotki omike že zdavnaj podlegli neomejenemu trinoštvu želodčnega epitelija.